Gospod Mladen rada bi se vam iz srca zahvalila, da ste mi pomagali v mojih zelo težkih časih, ko sem že čisto obupala, ali bom pomoč sploh še našla ali ne. Čeprav sem točno vedela kaj, oziroma kakšnega človeka iščem, tega nisem našla, dokler nisem prišla k vam. Pot do vas je bila zelo dolga, veliko sem pretrpela tako jaz, kot moja otroka, zraven pa tudi moj mož, vendar je bila vaša pomoč tako učinkovita, da je za mene to samo še del moje preteklosti, saj sedaj živim povsem normalno življenje, brez bolečin, brez strahu in brez nervoze.
Verjamem, da je veliko ljudi, ki doživljajo iste ali pa vsaj podobne stvari, kot sem jih doživljala jaz. Mogoče bo opis mojih težav komu od vas, ki boste to prebrali pomagal, da boste lažje našli pot do gospoda Mladena, ki vam bo nesebično in učinkovito pomagal, saj so rezultati njegovega zdravljenja vidni že v nekaj dneh – jaz sem občutno spremembo opazila že tretji dan, ko sem prišla od gospoda Mladena, in sem se v tednu dni počutila povsem prerojena. Pred tem sem hodila okoli zdravnikov, ki so postavljali napačne diagnose, na koncu so me začeli pošiljati k psihiatru, potem sem se zatekla k bioenergetikom in drugim zdravilcem, ki pa so obljubljali čudeže, mi pobrali ogromno denarja, stanje pa je vseeno bilo iz dneva v dan slabše, tako pri meni, kot tudi pri mojemu otroku.
Vse skupaj se je začelo povsem počasi. Zanimivo je to, da ko sem poklicala gospoda Mladena in mu opisala težave mojega otroka, mi je gospod Mladen sam povedal, da imam težave jaz in mi tudi časovno opredelil, kdaj naj bi se te težave začele, kar se je povsem ujemalo s tistim, kar sem jaz že dolgo vedela. Najprej sem čutila, da izgubljam voljo, do ljudi, do druženja, začela sem se zapirati v sebe, v sebi nisem čustila več nobene sreče, vedela sem, da je nekaj narobe z menoj, pa nisem vedela kaj, niti nisem našla vzroka za takšno počutje, saj sem v tem obdobju imela več, kot prej ko sem bila srečna in vesela, torej bi po vsej logiki morala biti sedaj še bolj srečna, počutila pa sem se zelo nesrečno. Nikomur nisem mogla zaupati teh občutkov, saj sem se bala, da me nihče ne bo razumel. To moje počutje je s časoma vplivalo na ljudi okoli mene tako, da so se me začeli tudi drugi izogibati in kmalu sem ugotovilo, da sem ostala s svojo družino praktično sama. Z nikomer se nisem več pogovarjala, nikamor nisem več šla, v sebi pa sem se počutila kot živi mrlič, oziroma kot nekdo, ki ima samo kožo, telo znotraj pa je povsem prazno. To je trajalo nekako štiri ali pet let. Potem pa so se začele pojavljati tudi bolj resne težave. Nenadni napadi, ko nisem mogla dihati, nisem mogla hoditi, včasih sem mislila, da me bo kap, nenadno hitro utripanje srca (do 150 udracev na minuto), nenadno zvišanje krvnega pritiska (do 200 ), neznosni glavoboli, zaradi katerih nisem mogla niti gledati, niti razmišljati, tiščanje v prsih in v vratnem delu, postala sem povsem bela v obraz, tresla sem se po celem telesu, najmanjša razdalja je bila za mene nepremagljiva, saj nisem mogla hoditi. Vse to se mi je začelo dogajati v trenutku, celo vse naštete težave od enkrat, tako da smo bili skoraj vsak večer na urgenci, kjer pa so mi od začetka dajali različna zdravila, zdaj ena, drugič druga, nič pa ni pomagalo, končna ugotovitev pa je bila, da imam težave z živci. S to diagnozo se nikakor nisem mogla sprijazniti, saj sem karakterno zelo močna oseba, tudi moja mladost ni bila lahka, zato sem bila navajena prebroditi marsikatero težavo in sem vedno zagovarjala stališče, da se vse stvari enkrat uredijo, sploh pa mi ni bilo jasno, zakaj bi sedaj imela težave z živci, ko pa imam urejeno življenje, s katerim sem bila povsem zadovoljna. Težave so se samo še stopnjevale, zjutraj sem se zbujala povsem izmučena, začel me je neznosno boleti križ, zgornji del ramen, imela sem občutek kot da bi nekoga nosila na ramenih, tako me je vse tiščalo in bolelo, nisem bila zmožna za delo, saj če sem šla kaj delati na njivo (kar sem zelo rada počela), sem komaj prišla domov, srce mi je čisto podivjalo, nisem mogla dihati in to je potem včasih trajalo vso noč. Glavoboli so bili kak dan bolj znosni, kakšen dan pa je bilo tako hudo, da sem ves dan preležala. Čez čas me je začel boleti še želodec, imela sem močan gastritis. Veliko krat se je zgodilo, da me je obšla grozna mrzlica, zeblo me je prav do kosti in takrat ni pomagalo niti, če sem se pokrila s tremi odejami, se obula, oblekla, zima me je tresla do kosti, to se je dogajalo tudi poleti pri 35 stopinjah. Po noči sem včasih imela občutek, da je nekdo ali nekaj ob meni, nekaj zelo negativnega, in takrat me je postalo strah, pokrivala sem se po glavi, čeprav po naravi nisem plašna in se nisem nikoli bala teme. Vem, da sem naštela veliko stvari, vendar se mi je to v resnici vse dogajalo. Skratka moje življenje se je spremenilo v pekel.
Imela pa sem še eno težavo, in sicer je moj drugorojeni otrok pri letu in pol starosti začel zbolevati, vendar mu nikoli nobeden zdravnik ni mogel postaviti diagnoze. Začelo se je tako, da en teden skoraj ni nič pojedel, samo toliko, da je preživel, pa še to smo se mučili, da smo spravili v njega, potem je dobil vročino, kmalu za tem je kakšne tri dni samo bruha, včasih celo tako hudo, da je pristal v bolnici, potem je kak teden izgledalo, da gre na bolje, nekaj dni je tudi lepo jedel, potem pa se je vsa zgodba ponovila. To se je dogajalo vsak mesec, skoraj dve leti. Nobeden od zdravnikov ni vedel, kaj mu je, mislili so, da je probem žrelnica, zaradi česar smo dali otroka tudi operirati, vendar ni bilo nič boljše. Z možem sva bila čisto obupana, tudi z otrokom sem hodila, istočasno kot za sebe, k bioenergetikom, ki pa so mi kot rečeno samo pobrali denar, tako da sem potem bila poleg vseh težav, še brez denarja in sem padala še bolj globoko v brezno. Ves ta čas sem iskala nekoga, da bi mi pomagal, saj sem slutila v čem je problem, ampak takega človeka nisem našla. Dokončno pa je padla odločitev, ko sem prišla ponovno k otrokovemu zdravniku in mi je le ta dejal, da kaj bi pa rada, saj imam povsem zdravega otroka (tako so namreč pokazali izvidi), otrok pa mi je še isto noč doma bruhal, da se je skoraj zadušil. Takrat sem se z vsem srcem odločila, da temu naredim konec. Naslednji dan sem ves dan prebirala zgodbe ljudi po internetu, ki so imeli težave in tako prišla tudi do zgodb, ki so opisovale gospoda Mladena in njegovo učinkovito in nesebično pomoč. Od vseh, ki sem jih našla na internetu, me je nekako pritegnila prav njegova stran, saj sem imela občutek, da je to tisto kar iščem, čeprav je v meni še vedno vrtal en velik črv in mi govoril, da bom zopet samo vrgla denar stran in ne bo nič bolje. Najhuje je bilo še to, da denarja sploh več niti nisem imela, in če mi takrat ne bi pomagal moj mož, ne vem kako bi bilo.
Po dolgem tehtanju, ali naj pokličem gospoda Mladena ali ne, sem se le odločila, da ga pokličem. Počutila sem se zelo neumno in sploh nisem vedela kako začeti pogovor, vendar je bil gospod Mladen tako prijazen, da je pogovor stekel sam od sebe. Kot že rečeno, mi je sam povedal stvari, ki mu jih nisem omenjala, saj sem takrat klicala zaradi težav z otrokom in ne zaradi svojih težav, pa so se vsem ujemale s tem, kar se je pri meni dogajalo.
In tako sva se dogovorila za srečanje. Vso pot, ko sem se vozila v Ljubljano, me je mučilo samo eno vprašanje ali ne bom zopet samo zapravila denarja, pa iz tega ne bo nič, vednar pa mi je bilo tako hudo za mojega otroka, da me je misel na njega gnala naprej. In tako sem prišla do gospoda Mladena, ki je bil zelo prijazen, vse mi je razložil, tudi povedal mi je, da bom morala nekajkrat priti k njemu, ter da me bo rešil vseh the muk, v kolikor je to božja volja.
Tretji dan so pri meni nastale take spremembe, da nisem sama sebi mogla verjeti. Že zjutraj sem se zbudila spočita, dobila sem občutek, da bi ta dan lahko veliko naredila, kar tudi sem, celo na njivi nisem očutila nobenega pritiska v prsih, ramena me niso bolela, niti križ ne, celo glava, ki me je prav vsak dan bolela, me ta dan ni več. In tako je bilo vsak dan samo še bolje. Nočni strahovi so izginili, izginil je tudi nemir v meni, in šele takrat sem spoznala, kaj se je z menoj dejansko dogajalo, ugotovila pa sem tudi, da dolgo tega več ne bi prenesla, saj bi me vse skupaj do konca strlo. Največji dokaz vsej moji družini pa je bil moj sin, ki od dneva, ko sem klicala gospoda Mladena ni več nikoli bruha, njegov apetit se je čez noč tako izboljšal, da sem se včasih bala, da mu dajem preveč jesti, postal je vesel in zdrav fant, danes ga vsi občudujejo, kako zdravo izgleda in je resnično moj sonček, ki me vsak dan znova razveseljuje.
Mogoče bo kdo mislil, da pretiravam z vsem tem, kar sem napisala, vendar je vse čista resnica. H gospodu Mladenu sem potem šla še nekajkrat, vse skupaj se je končalo v dveh mesecih in pol. Danes živim normalno življenje, vse težave, ki sem jih imela so izginile, izginil pa je tudi občutek, da je ponoči nekdo ob meni. Ko se ponoči zbudim, sem povsem mirna, ni me strah, skratka v naš dom se je vselil mir, zdravje in sreča.
Upam, da bo kdo prebral kar sem napisala in da se bo odločil in poklical gospoda Mladena ter si tako skrajšal trpljenje. Gospod Mladen je pošten in iskren človek in vam bo že po telefonu povedal ali vam lahko pomaga ali ne in kaj je vaša težava. Potreben je samo en telefonski klic, ki stane toliko kot svi drugi navadni telefonski klici, odločitev pa je potem vaša. Žal pa je lahko tudi prepozno, če predolgo odlašaš.
Gospod Mladen z besedami vam ne morem povedati tisto, kar dejansko čutim, vendar danes vem, da če ne bi prišla do vas, bi ostala brez vsega, mogoče bi bila sedaj že v kakšni psihiatrični bolnici, stran od mojih zlatih otrok in zlatega moža, trpeli pa bi zaradi tega vsi. Vam se imam tudi za zahvaliti, da pričakujemo še enega družinskega člana, ki sem si ga tako močno želela imeti, vendar si zaradi vseh težav, ki so me pestile, tega nisem mogla privoščiti, saj sem se bala, da bi otroka že med nosečnostjo lahko izgubila. Želim vam, da bi s svojim delom pomagali še mnogim ljudem, ki vašo pomoč resnično potrebujejo, ob enem pa želim tudi vam veliko zdravja in da ne bi nikoli obupali, zaradi zlobnih ljudi in zlobnih jezikov, ker ste res en krasen človek, in kot ste sami rekli, komu je namenjeno, torej koga bo Bog poslal k vam, temu boste lahko pomagali, zato se nimate česar bati, saj je Bog tisti, ki je vedno z vami.
Z vso hvaležnostjo Sonja iz Novega mesta
